Tek je danes popularen, vsaka stezica je že zabeležila tekaški korak, vsako drevo je že ohladilo tekača in vsako mesto ali vas je prepredeno z osebnimi tekaškimi zgodbami. V resnici pa je tek izjemno intimna izkušnja. Hrepenenje je motivator, akcija je razvoj in odločenost je premik. Predstavljamo vam dve intimni, osebni in iskreni zgodbi naših tekačic, naših deklet na projektu Priprave na Volkswagen Ljubljanski maraton.
Od nekdaj sem tekla sama. In v tem neskončno uživala. Za pokušino in iz firbca sem se lani 2 meseca pred Lj. maratonom pridružila Pripravam.
In našla nov užitek. Dobila sem to, kar sem potrebovala – nadgrajevanje znanja – piljenje pravilne tehnike, drugačno ogrevanje, raztezanje, vaje za moč in gibljivost,… Seveda sem večino vaj že poznala, vendar sem jih na solo treningih največkrat prešpricala. Sedaj jih ne več. Torej sem poleg novega znanja pridobila tudi precej discipline.
Da ne govorim o najpomembnejšem, na treningih sem dobila kopico novih prijateljev, po športnem srcu sebi enakih. Kakor rada treniram sama, sedaj močno potrebujem tudi ta ekipni duh, to naše prijateljsko druženje v težkih in lahkih trenutkih treninga. Ko je ura le-tega tako noro dobra, da mine 1-2-3 in komaj čakaš, da spet pride naslednji.
In ob trenerjih in sotekačih spoznaš, da lahko iztisneš iz sebe še malo več in te to izpolnjuje. Telesno in duševno.
Skratka – s Pripravami uživam na polno. Zato sem tudi letos zraven.
Urša Žabnikar
Tečem 11 let. Sem tudi magistra poslovnih ved, zakonska in družinska terapevtka, doktorandka zakonske in družinske terapije, podjetnica, ločena in mama treh odraslih sinov. Ženska kot mnogo drugih. Moje prvo tekaško tekmovanje je bila 10-ka na Ljubljanskem maratonu 2006. Prvi mali maraton sem pretekla, isto leto kot sem magistrirala, pri 50-ih. Leto 2012 je bilo res presežno, sem ponosna na dosežke. Zakaj tečem? Če sem čisto odkrita, ne morem najti samo enega razloga. Nikoli se nisem ukvarjala s športom. Teči sem začela po ločitvi. Začetek je bil smešen, dogovor med sodelavci, tako za šalo »Kdo gre jeseni na Ljubljanskega?«. Moji geni niso nič podobni genom tekačev. Niti moje telo ni podobno postavam tekačev, imam kar nekaj kg več kot ostali. Imam probleme s ščitnico in hipertenzijo. Pred dvema letoma so mi spomladi diagnosticirali eno od oblik kožnega raka (oktobra sem pretekla mali maraton).
Kaj mi pomeni tek? Pri teku začutim telo, ki deluje spontano, ko ni potrebno razmišljati o ničemer. Ko desna noga sledi levi. Brez razmišljanja, spontano, samo od sebe. Začutim telo v njegovem prvinskem gibanju. To ni beg pred realnostjo – to je stik s telesom. To ni zmanjšanje stresa – je zmožnost soočiti se z vsemi izzivi življenja. Z vsemi čutenji, ki jih prinese življenje, prijetnimi in tudi neprijetnimi, uspehi in porazi, vzponi in padci. Po teku življenje lahko vzamem za svoje, je del mene in je samo moj. Telo je sproščeno, brez nepotrebnih »primesi«. Ne tekmujem z nikomer, niti sama s sabo. Tečem za trenutek, za tukaj in sedaj.
Zakaj skupina? Ker je vse lažje. Ker pripadam enako mislečim. Ker je lažje premagati sebe in napore priprav. Ker napredujem. No, vbistvu pa tečem v skupini zaradi sebe. Ker sem se tako odločila. In v življenju sem sprejela kar nekaj dobrih odločitev.
Zakaj tekmovanja? Vsaka tekma predstavlja dinamiko mojega življenje. Start – poln adrenalina, pričakovanja, načrtov, poln moči, vprašanj, dvomov, hrepenenja. Nato sledi tisto: »Kaj hudiča mi je treba tega? Mar bi bila doma in uživala na kavču pred TV.«. Potem se misli zberejo, telo se umiri in začne se spoprijemanje z vsakim km posebej. Vmes se tempo upočasni, včasih je potrebno tudi hoditi, se nadihati, vzeti okrepčilo. Srečuješ ljudi, prehitevajo te, ti koga prehitiš, s kom poklepetaš,… tekma je potovanje. Kako zelo je to podobno življenju? Cilj. Evforija, »Yes«, zadovoljstvo, vznesenost, pozabljene so vse bolečine. Na cilju prvega teka me je čakal sin, vlile so se mi solze vzhičenosti, da sem prišla do cilja, da sem uresničila neko odločitev. Na Dunajskem maratonu tečeš tik pred ciljem pod Slavolokom zmage. Kako pomenljivo. Dinamika tekme mi daje vpogled v dinamiko mojih odnosov, so pokazatelj kako delujem v življenju.
Zakaj vstati iz kavča? Naj povem izkušnjo z Dunajskega maratona. Zaradi prehitrega začetka sem že na tretjem km čutila hudo utrujenost in razmišljala, da končam. Mimo mene lahkotno priteče mladenič, ki je imel poškodovani nogi in je v bistvu tekel po gležnjih. Pomislila sem: »Če on lahko, lahko tudi jaz..« In sem.
»Če lahko jaz, lahko tudi vi.« pa še »Bolečina mine, ponos pa ostane.« Zaradi tega tečem.
Milena Svetlin
Dragi dekleti, iskrena hvala za vajini osebni zgodbi!
