Tehnika in ekonomika teka

V nadaljevanju bi vam rad predstavil najpomembnejše vidike za dolgoročen ter varen način ukvarjanja s tekom. Prepogosto posamezne vidike zanemarjamo, kar se odraža v pojavu poškodb ali pa slabemu napredku oz. »plato efektu«. Prvi tak vidik sta…

Tehnika in ekonomika teka

Tek je kot hoja ciklično gibanje, kjer so predvsem obremenjene mišice nog, ne smemo pa zanemariti tudi mišic trupa, ki so za ekonomičen tek poleg pravilne tehnike zelo pomembne. Od hoje se tek razlikuje po brezoporni fazi oz. fazi leta. Pri hoji imamo vedno eno oporno točko, znotraj ciklusa tekaškega koraka pa se izmenjujeta dobi opore (spredaj in zadaj) z eno in nato drugo nogo ter dve dobi zamaha (sprednji in zadnji), pri čemer je kontaktni čas s podlago pri boljših tekačih nekje od 180 do 200 milisekund. Ekonomičen tek lahko opišemo z optimalno usklajenim gibanjem celotnega telesa (sem uvrščamo pravilno postavljanje stopala, optimalen odriv, dolžino koraka, usklajeno gibanje rok, držo telesa, postavitev težišča itd.). Se pa seveda te komponente razlikujejo glede na vrsto teka in podlage. Pravilno tehniko teka razvijamo s t. i. atletsko abecedo. Sem spadajo vaje, ki posnemajo različne faze tekaškega koraka in pomagajo razviti le-te. Vsak tekač naj bi težil k najpravilnejši tehniki, ki pa se razlikuje od tekača do tekača glede na telesne predispozicije posameznika. Seveda je tukaj potrebno upoštevati tudi samo pripravljenost, staž ter starost tekača.

Nepravilna tehnika lahko čez čas pripelje do poškodb. Optimalni način teka ni le lepši, je tudi bolj ekonomičen in predvsem bolj varen. Človek v življenju prehodi ali preteče povprečno 4-kratno pot okrog Zemlje. Ob 30 km teka na teden je tekač v 30 letih deležen okrog 50 milijonov udarcev stopala ob tla. Vsaka postavitev noge na tla pomeni silo reakcije podlage, ki je enaka 2- do 2,5- kratni telesni teži (od 1500 do 2500 N). Te sile do neke meje absorbirajo mišice in ustrezna (športna) obutev. Pri teku z nepravilno postavitvijo noge na tla, ob neustreznem položaju trupa in ob slabo usklajenem gibanju rok in nog se sile reakcije podlage močno povečajo (podvojijo) in blaženje teh sil ni več popolno. Pri teku na peto, ki jo postavljamo pred težišče, delujejo zaviralne sile in se prenašajo preko kosti v koleno, kolk in hrbtenico, kar pomeni potencialno nevarnost za degenerativne  spremembe v okostju in sklepih – poškodbe.

Če povzamemo, je učinkovita tehnika teka varnejša, tekaču pa zagotavlja optimalnejše izkoriščanje elastičnega potenciala mišic in tetiv, refleksnih potencialov živčno-mišičnega sistema in s tem racionalnejše trošenje kemične energije. Pri submaksimalnih hitrostih bolj ekonomični tekači v primerjavi z manj ekonomičnimi porabljajo manj kisika. To pomeni, da lahko tečejo hitreje pri enaki relativni porabi kisika.

Blaž Strožer