Biti trmast pomeni dve plati, dobro in slabo. Dobra je ta, da vedno vztrajamo in ne zaidemo s poti, slaba pa, da v obdobjih, ko nam malo manj gre, še naprej rinemo z glavo skozi zid in si s tem nakopljemo še več težav, čeprav bi se morali ustaviti in najti pravi vzrok.
No, tudi sam sem med trmastimi. Večkrat me je to teplo, vendar še mnogo večkrat pa nagradilo.
Največjo lekcijo sem dobil leta 2017, ko sem si zadal cilj EP v gorskem teku, ki je potekalo na Veliki planini. Že na začetku leta sem treniral “na polno”, čeprav je bila tekma šele julija. Rezultat – skuril sem se že aprila. Vse je šlo narobe, treniral pa sem še vedno kot nor – 140 km na teden in nekaj tisoč višincev. Na začetku maja je še nekako šlo, potem sem se pa preprosto popolnoma prekuril. Totalno.
Srce je ob iztekih razbijalo kot pri najhujših intervalih, moči v nogah pa enostavno ni bilo. Šel sem še na eno tekmo svetovnega pokala v upanju na boljše počutje, ampak sem pogorel. V solzah sem se teden dni kasneje moral odreči izbirni tekmi, kar je pomenilo, da nebom mogel na tekmo, za katero sem treniral pol leta.
Takrat sem prvič tudi v teku začel razmišljati preudarno.
K sreči se vsaj poškodoval nisem, kar bi bila pika na i. Vzel sem se nekaj dni čiste pavze in začel počasi graditi svojo pripravljenost nazaj. Sprva sem bil en teden zgolj na kolesu, kasneje pa sem začel še teči.
V sklopu EP smo se ostali lahko prijavili na Open race. Seveda sem se prijavil. Na štartu nisem vedel, kako bo šlo, kako sem pripravljen, nič. Tekmo sem vzel z glavo in jo zmagal. Čas se mi je zdel dober, vendar nisem vedel, kaj to pomeni.
Ob povratku v dolino sem gledal “live rezultate” članske tekme. Pogledam listo in obnemim. “Ne, to je napaka, bom posodobil”. Po nekaj poskusih je vse ostalo nespremenjeno. Vsedel sem se na skalo ob poti in spet kar zajokal, tokrat s srečnimi solzami. Uspelo mi je! Nisem obupal, ampak sem se iz samega dna pobral.
Od takrat do danes je šlo vse samo navzgor. Naredil sem zares ogromen napredek, za katerega si prizadevam, da bo tudi v prihodnje. No, kakšna slaba tekma tudi, ampak bolj kot ne res izjemoma.
Naučil sem se, kako trenirati, se poslušati in kar nekako spremenil moj “mind set”. Sedaj imam cilj, katerega bom skušal uresničiti. Vem pa eno – skušal ga bom doseči dolgoročno in na tej poti bom vztrajal. Ne bom več tako trmast in ignoriral vse nasvete, češ “jaz že vem vse”, ampak ga bom s celostnim pristopom, podporo in željo skušal tudi uresničiti. “Manj je lahko tudi več” se sedaj glasi moj moto, ki me vedno malo drži na vajetih. Vrhunski športnik ni samo tisti, ki je vrhunsko telesno pripravljen, predvsem mora biti mentalno trden. Že trener košarke, danes na žalost preminil, mi je kot majhnemu fantu dejal “vse je v glavi”.
Največ se naučimo se iz lastnih napak, lahko pa se tudi iz napak drugih. Dajte se iz moje.
Počasen povratek je dolgoročno vedno najboljši.
Sezona tekaških prireditev je v polnem razmahu. Vseeno, večina se je ravno dodobra prebudila po zimskem počitku in vsi bi radi bili že po nekaj dneh teka na enakem nivoju kot pred počitkom. Ne, telo si je vzelo dopust (in prav je tako!!!), se resetiralo, števec je šel nazaj na 0, zato potrebujemo nekaj časa, da se vrnemo na stara pota.
Naše mišice, tetive, sklepi so sedaj popolnoma spočiti, vendar so ob tem tudi sami malo zaspali. Potrebujejo čas, da se na novo adaptirajo treningu. S tega vidika ni dobro hiteti, le počasi začeti in zlagoma stopnjevati dolžino in intenzivnost treninga. S tem se telo lažje prilagodi, kar ima za posledico manjšo verjetnost za poškodbe, kar pa je zadnje na naši listi želja. Naša želja je uživati v teku še dolgo, je tako?
V kolikor gre kaj narobe…
Obrnite se na pomoč, ne odlašati! Za vas smo na tem mestu trenerji in tudi skupina, v kateri trenirate. Kot vi, si tudi mi želimo vašega uživanja v teku in pa rezultatskega napredka, kar bo osrečilo tudi nas. Skupaj smo močnejši!
V mislih imejte: #vztrajam.
Timotej Bečan